Celostnost glasbenih potez, ki brbotajo od nalezljivosti
Carton Records, 2026
Pestra ritmika in navidezno nenadzorovani melodični prijemi, ki v sebi nosijo dobršno mero spretnosti izvedbe, so nepogrešljive sestavine glasbe, ki na poslušalsko uho v nemalo primerih delujejo z unikatnim izkupičkom ob boku. »Oh, ta glasba me pa kar spravi v nek trans!« bi brez težav slišali tudi v kontekstu albuma kvinteta Bobo & Behaja z naslovom Aia Haja?, ki ga obravnavamo v tokratni Tolpi bumov. Toda pri obravnavi glasbe francosko-malgaške zasedbe je smotrneje uporabiti kakšne bolj podkrepljene pristope. Subjektivno dojemanje je resnična stvar, in širši množici, ki ni nujno ciljna, morda raje le številčnejša, omenjeni obljubljeni trans pridoda dovolj – dovolj, da se bo nekdo kljub nepoznavanju konteksta glasbe ali pa osnovnih vprašanj, ki jih ta odpira, vendarle odločil za nakup vstopnice za obisk koncerta.
Glasba zasedbe Bobo & Behaja se napaja v tradiciji glasbene zvrsti tsapiky, izrazito plesnega žanra z jugozahodnega dela Madagaskarja, ki se nanaša na zvočnost obredov bal-poussière, v osnovi tradicionalno družbenih in obrednih dogodkov. Gre za večdnevna praznovanja na prostem, ki pogosto potekajo ob pomembnih življenjskih prelomnicah, kot so poroke in pogrebi, pa tudi razni lokalni festivali. Že zaradi korenin glasbe zasedbe bi na prvo žogo zlahka zapadli v diskurz konstrukcije avtentičnosti, fascinacije z Drugim ali pojava omenjenega transa in pretakanja takšnih in drugačnih notranjih občutij. Seveda ne smemo zanemariti individualne izkušnje poslušalke – ki si jo v kontekstu Boba & Behaje nedvomno deli kar dobršna mera slušateljev – toda njihova glasba v maniri, ki je stabilna, v prvi vrsti vredna obravnave in podkrepljena z ničkoliko vidiki, še vedno uspeva oziroma živi.
Francoski saksofonist Bobo Maxime, sicer član zasedbe Electric Vocuhila, ki jo večkrat zasledimo pod nalepko tropikalni jazz, je v preteklosti velikokrat obiskal Madagaskar, kjer se je spoznal z žanrom tsapiky. Skozi raziskovanje se je povezal z lokalno zasedbo Behaja, poimenovano po njenem kitaristu, in danes lahko z albumom Aia Haja? opazujemo, na kakšne načine je saksofonist Maxime skušal zaorati ledino na področju srečevanja tsapikyja s tradicijo rocka in jazza. To mu zelo dobro uspeva prav zaradi prisotnosti njegovega inštrumenta, ki na albumu neredko prevzame vlogo gonilca zvočnega toka. Kljub temu glasba izžareva kolektivnost, kakršnekoli težnje po performativni glasbeni praksi, ki bi jo narekoval izključno Maxime in imel zasedbo Bahaja samo malo za zraven, pa niso navzoče. S sodelovanjem v ustreznem pomenu te besede se tudi s poslušanjem zazna hommage zgodovinskemu kontekstu žanra tsapiky, kar je najverjetneje v prvi vrsti tudi smoter tega projekta.
V posameznih skladbah ne zasledimo kompleksnih modulacij v druge tonalitetne nastavke. Slušna izkušnja vztraja v določeni natempirani in vedri špuri, toda to še zdaleč ne pomeni, da glasba zasedbe Bobo & Behaja ni kakovostno izvedena in zasnovana – ravno nasprotno: neposrednost utrdi njihov izraz, ki, ko ga podrobneje analiziramo, deluje sila natančno. Izstopajo bogati ritmični segmenti, ki bi jih s poglobitvijo vanje lahko razstavili na manjše odseke. Kitarist Behaja note ubira kot za stavo, se pri tem navidezno spontano in brez napora ujame s preostalimi člani zasedbe in njihovimi inštrumenti ter gradi skoraj neprekinjen zvočni tok kompozicij, ki se spajajo v celoto.
Gibanje je nekaj, kar nam brž pride na misel in se nenazadnje neposredno manifestira tudi v naše dejansko fizično stanje, kar se bo, si upamo trditi, izrazilo tudi na koncertu, ki ga bo zasedba izvedla na letošnji, 42. ediciji festivala Druga godba 29. maja v Katedrali Kina Šiška. Gibanje zaznamuje potek glasbenih pasaž, s katerimi koketira vokalistka Ekaly. Z inštrumentalno sekcijo vzpostavi izrazito prožen dialog, podaja odgovore na zaigrane fraze in utrjuje že predstavljene glasbene motive, najbolj nazorno v skladbi Kabosy, katere izmenjevalni odsek glasu in kitare bi pravzaprav lahko trajal v nedogled. Tudi ko Ekaly ne slišimo, denimo v skladbi Rodobey, odmev njenega glasu na nek način ostaja prisoten.
Na prvi posluh Bobo & Behaja vseskozi ostajajo v istih kolesnicah, toda te kolesnice so tako dobro uvožene, da se med poslušanjem začnemo preizpraševati o zmožnosti glasbe, da popolnoma zaobjame svojo zasnovo in v njej tudi celostno deluje. Analiza posameznih skladb z albuma tako niti ne bi bila prikladna. Smiselneje se je osredotočiti na celostnost glasbenih potez, ki brbotajo od nalezljivosti in album Aia Haja? opolnomočijo z neomajno atmosferično napetostjo.